Dejan Veselič vlogo futsal sodnika opravlja že sedmo leto zapored. Njegova sodniška kariera se je sicer začela že leta 2005, ko je prvič začel nadzorovati igro v velikem nogometu – in jo še danes. Preden je 30-letni Mariborčan postal sodnik, pa je bil aktiven igralec nogometa. Ker je precej visok, je dokaj razumljivo, da so ga postavili pred gol. Sam pravi, da je tudi v tistem času sodnike spoštoval, saj se je vedno zavedal, da so pomemben del nogometne igre. V letu 2017 je eden izmed četverice slovenskih predstavnikov na mednarodni listi futsal sodnikov. Kljub velikemu številu obveznosti, ki pridejo s sodniškim delom, Dejan piše diplomo iz ekonomije in opravlja službo kriminalista.

1. Vrhunski nogometaši imajo veliko oboževalcev, radi so v središču pozornosti, uživajo v slavi … Kaj pa žene vas, sodnike?

Sodniki smo pomembni del nogometne igre, saj si brez nas skorajda ne moremo predstavljati tekme. Pri tem smo največkrat tarča navijačev oziroma ostalih akterjev, čeprav si sami želimo, da bi bili med igro čim manj vidni. Seveda nam včasih sama tekma oziroma igra tega ne omogoča in si hitro v središču pozornosti, za ene v dobrem za druge v slabem smislu. Sam najbolj uživam, ko pred tekmo opazim oziroma slišim, da je dvorana polna, ko se že v garderobi zasliši navijanje navijačev, troblje in udarjanje po raznih instrumentih, večinoma bobnih. Vse to te še bolj »nažge« oziroma napolni z adrenalinom, da svoje delo čim boljše opraviš. Čeprav, kot sem že omenil, dostikrat vsem to ne ustreza. Pa vendar po tekmah velikokrat, ko odhajaš z dvorane, slišiš tudi pozitivne in motivacijske besede s strani navijačev, kar ti seveda da neko potrditev, da svoje delo dobro opravljaš in motivacijo za v prihodnje.

2. Kako je prišlo do odločitve, da postaneš (futsal) sodnik?

V letu 2009 sem odšel v policijsko akademijo, da bi se izobrazil za policista. Čez teden sem bil v akademiji, zato nisem imel časa za treninge v Mariboru. Ta časovna stiska me je odvrnila od liste talentov v velikem nogometu. V tistem času sem potem prejel klic predsednika društva MDNS MB in Futsal sodnikov Slovenije, g. Silva Borošaka. On me je povprašal ali bi bil zainteresiran za sojenje futsala. Ker sem v preteklosti s prijatelji že večkrat gledal tekme futsala, mi je ta ideja postala zanimiva. Bilo mi je v izziv, da vidim, kako pa se znajdem še v futsalu. In ja, kot kaže, je bila odločitev pravilna

3. Je bilo potrebno veliko odrekanja?

Je bilo, je še in še bo veliko odrekanja. Vikendov sploh v času tekmovalne sezone ne poznam, prav tako je potrebno čez teden obdelati po službi treninge in občasno tudi razne sestanke oziroma seminarje. Ampak to delo me veseli in se zato s tem ne obremenjujem. Jemljem v zakup, da če želiš biti uspešen in dober sodnik futsala, je to pomembno in potrebno.

4. V letu 2017 si eden izmed štirih slovenskih mednarodnih futsal sodnikov. Je bilo imenovanje za mednarodnega futsal sodnika veliko presenečenje, ali si to po tihem pričakoval?

Zadnja leta se je veliko potihoma govorilo o kandidatih za mednarodnega sodnika. In nekako sem izvedel, da sem med njimi tudi jaz. Seveda je želja vsakega sodnika postati mednarodni sodnik in soditi na mednarodnih tekmah. Zaradi tega sem sam po pravici povedano po tihem pričakoval, da bi postal mednarodni sodnik, saj sem vedel, da sem zadnje čase svoje delo opravljal zelo dobro.

5. Kaj ti pomeni ta naziv?

Naziv mi pomeni zelo veliko, sploh ne znam opisati z besedami. To mi tudi dokazuje, da mi strokovni odbor zaupa in vidi, da lahko uspešno sodim tudi na mednarodnih futsal tekmah.

6. Kakšen je, po tvojem mnenju, dober sodnik?

Dober sodnik je tisti, ki je na tekmi neviden, ki zna dobro presoditi sporne in kritične situacije ter je fizično in psihološko dobro pripravljen. Seveda je pomembna stvar tudi to, da odlično pozna pravila futsal igre.

7. Je za sodnika pomembno, kakšen karakter/značaj ima? Ali se da vsega priučiti?

Seveda, da je. Sodnik mora biti na tekmah pošten, pravičen in na določene trenutke hraber. Igralci definitivno delajo na tem, da poskušajo vsakega sodnika preučiti, ampak do te mere, do katere jim sodnik dovoli.

8. Sodniško delo je mnogokrat nehvaležno. Kako se pripraviš na to, da te navijači zmerjajo, igralci napadajo in kritizirajo …? Je težko vedno ohraniti hladno glavo?

Glede vsega naštetega nimam nobenih posebnih priprav, saj sem po tolikih letih dobil že trdo kožo. Verjetno tudi zaradi poklica, ki ga ob sojenju opravljam, obe vlogi sta dokaj nehvaležni. Sam stvari jemljem na način čez eno uho not skozi drugo ven. Seveda pa vedno vsega ne moreš preslišati. Jaz si ponavadi v glavi ustvarim svoje mišljenje, da so pač eni akterji na oziroma izven igrišča enobarvni – to pomeni, da vidijo samo barve svojega kluba – in zato niso objektivni pri zadevah, ki se dogajajo na igrišču. Je pa res, da sem tudi jaz »le« človek, krvav pod kožo, in zato ne morem zmeraj ohraniti hladne glave. Zato se je kdaj treba tudi »zadreti« nad igralci oziroma ostalimi uradnimi osebami, recimo trenerji.

9. Brez dvoma je tvoja sodniška kariera v vzponu. Pa vendarle, katera je bila do sedaj najelitnejša oziroma najpomembnejša tekma, ki si jo sodil?

Zelo ne rad govorim o najpomembnejših tekmah oziroma ne bi izpostavljal najelitnejše, najpomembnejše tekme, saj je vsako tekmo potrebno vzeti z maksimalno pripravljenostjo. Kot sem že v enem izmed preteklih intervjujev govoril, bi izpostavil tri tekme. In sicer debi na 2. ligi in kasneje tudi na 1. ligi. Tretja tekma pa je moja prva uradna mednarodna tekma, in sicer prijateljska tekma med Slovenijo in Slovaško, ki je bila letos januarja.

10. So bile to tudi najbolj zahtevne tekme v tvoji dosedanji karieri?

Vsaka tekma je po svoje zahtevna oziroma pri vsaki moraš biti pazljiv, kako se vse zadeve odvijajo na igrišču. Želim reči, da tudi vsako tekmo mlajših selekcij jemljem resno, kot da bi bila kakšna pomembna tekma. Ravno na takšnih tekmah, ki jih morda ne jemlješ dovolj resno, se namreč lahko zgodi kakšna nepričakovana situacija.

11. Kako se pripraviš na tekmo?

Glede priprave na tekmo nimam nobenega rituala. Edina stvar je, da pogledam, če ima kateri igralec na tekmi prepoved igranja, da ne bi prišlo do nevšečnosti pred oziroma po tekmi. Drugače pa grem najraje na tekmo sproščen in spočit, da lahko dobro opravim delo, ki so mi ga zaupali.

12. Kako ohranjaš svojo fizično pripravljenost? Kateri športi so ti, poleg nogometa, še pri srcu?

Svojo fizično pripravljenost ohranjam s treningi, in sicer s tremi kondicijski treningi čez teden. Dva opravim v sklopu treningov društva sodnikov, enkrat ali dvakrat pa med tednom obiščem tudi fitnes. V kolikor imam kaj prostega časa, uživam v skoraj v vseh športih z žogo. Rad igram nogomet, tenis, badminton. Pozimi smučam, poleti hodim na Pohorje oziroma na ostale okoliške hribe, kolikor čas omogoča.

13. Zdaj te čakajo novi mednarodni izzivi. Kaj pričakuješ in česa se pri tem najbolj veseliš?

Moja pričakovanja so, da ko bom dobil možnost za dokazovanje na mednarodni ravni, da bom svoje delo opravil z odliko in s tem zadovoljil vse akterje na tekmi. Najbolj pa se veselim novih izziv. Predvsem spoznavanja novih ekip in sodnikov. Ob tem me veseli tudi, da bom lahko obiskoval nove kraje, saj zelo rad potujem in spoznavam nove običaje in kulture.

Besedilo: D.A.
Foto: D.Perko/NZS, futsal.si