Aleš Perič Močnik se je z nogometom najprej srečal kot igralec – ko je imel 10 let je bil napadalec, kasneje vratar. Pravi, da je nogomet njegova ljubezen, in ker je vedno občudoval sodnike, ki so imeli v rokah vse niti igre, ni težko razumeti, zakaj je s 17. leti postal sodnik. 30-letni inženir logistike futsal sodi od leta 2011, z letošnjim letom pa je postal tudi mednarodni sodnik.

1. Vrhunski nogometaši imajo veliko oboževalcev, radi so v središču pozornosti, uživajo v slavi … Kaj pa žene vas, sodnike?

Ja, mi ravno navijačev nimamo, ker sodniki nismo najbolj zaželeni, v očeh navijačev smo največkrat nujno zlo. Jaz uživam v navijaškem vzdušju, ki je v dvoranah, kjer sodim futsal, precej izrazito. Na tekmah za državnega prvaka oziroma za superpokalnega zmagovalca, ki sem jih že imel priložnost soditi, pa je ta ambient oziroma vzdušje nekaj neverjetnega. In v njem uživam. Navijači, ki drugače navijajo za klub, po navadi navijajo proti tebi in nekatere sodnike, in jaz sem med njimi, to navijanje še bolj motivira. Kakšen reče, a ti je fajn, ko vsi vpijejo nate – ne da mi je fajn, jaz stremim k temu, da bi bil čim manjkrat tarča navijačev. Tako da je čisto drugačno vzdušje na tekmah, če so navijači, ki kdaj pa kdaj požvižgajo čez sodnika. Če si realen, veš, da se moraš v takih trenutkih še bolj zbrati.

2. Kako je prišlo do odločitve, da postaneš (futsal) sodnik?

Želja postati nogometni sodnik pri meni izhaja iz osnovne šole. Imeli smo zanimivega profesorja za telovadbo, ki je bil že tik pred upokojitvijo, tako da mu je bilo za športno vzgojo že malo vseeno. Velikokrat nam je zato dal žogo in nam rekel: »Znajdite se!« In kakor se spominjam, nihče izmed sošolcev ni želel biti sodnik, tako da sem to vlogo prevzel jaz in takrat prvič držal piščalko. Pa ne samo nogomet, tudi košarko sem sodil. V sklopu ŠKL-ja, ki je bil nekdaj zelo popularen, so šole dale izobraževat košarkarske sodnike, tako da sem izkoristil priložnost in naredil tečaj. Sodil sem nekaj tekem gorenjske tako imenovane divje lige članske košarke, ampak sem videl, da je težko soditi, ker nikoli nisem bil aktiven igralec in športa nisem dobro poznal.

Zato sem se odločil za sojenje nogometa. Ta vloga mi je bila zanimiva in mogoče sem v tem videl priložnost, da uspem. Ker realno nikoli nisem bil nogometaš, ki bi živel v prepričanju, da bom igral v prvi ligi. Nisem videl, da bi lahko kot igralec napredoval, po drugi strani pa sem se zavedal, da se bom postaral.

3. Je bilo potrebno veliko odrekanja?

Če vprašate moje domače, bodo rekli ja, če vprašate mene, bom rekel ne, ker tega ne vzamem kot odrekanje, saj sodim rad.

Trinajst let sojenja res ni malo. Če preštejete vse vikende in se zavedate, da sezona v velikem nogometu traja od konca avgusta do konca novembra, v futsalu pa od septembra do maja, potem si nekako lahko predstavljate, koliko je to krogov in posledično tekem. Zadnje čase sem res stalno v pogonu. So tudi težki trenutki, seveda, ampak če začneš razmišljati, čemu vse se moraš odpovedati zaradi tekem, ki jih imaš, potem mislim, da si na poti k zaključku sodniške kariere.

4. V letu 2017 si eden izmed štirih slovenskih mednarodnih futsal sodnikov. Je bilo imenovanje za mednarodnega futsal sodnika veliko presenečenje, ali si to po tihem pričakoval?

Če bi me to vprašal nekdo deset let nazaj, bi rekel, da so to pač sanje vsakega sodnika, ampak da realno gledano, bo velik uspeh, če bom sodil prvo ligo.

Svojo priložnost za napredovanje sem iskreno najbolj začutil s tem, ko sem v zadnjem obdobju videl, da sem pri sojenju futsala uspešen, in ko sem sodil z zdaj že nekdanjim sodnikom Borutom Šivicem. Hvaležen sem, da sem s tako dobrim mentorjem lahko odsodil toliko tekem, s čimer sem se veliko naučil. Ko sem videl, da mi strokovno vodstvo vedno bolj zaupa težje tekme v prvi ligi, sem si rekel, da stvar morda res ni več tako daleč in da je mogoče celo dosegljiva. So pa prej že drugi malo namigovali, da sem mogoče jaz tisti, ki bil lahko bil mednarodni sodnik.

Že malo pred novim letom smo izvedeli, da se bo to zares uresničilo, na januarskem seminarju v Ankaranu pa sem še uradno prejel grb in sem s ponosom eden izmed teh štirih sodnikov.

5. Kaj ti pomeni ta naziv?

Kdaj so mi prijatelji rekli, zakaj vse vikende zapravim za ta nogomet oziroma futsal, če se mi to sploh splača, ali le ni to pretiravanje … Ampak jaz to rad počnem, zato mi je ta naziv v prvi vrsti veliko priznanje, da je bila odločitev za sodniško kariero pravilna. To je osebno zadovoljstvo, da mi je nekaj v življenju uspelo, po drugi strani pa je naziv tudi velika odgovornost, kajti zdaj ne bom slovenske sodnike zastopal samo na domačih tekmah, ampak bom celotno organizacijo predstavljal tudi izven meja. Zdaj smo mi štirje sodniki tisti, ki naj bi bili vzor, k čemur bodo stremeli naši mlajši kolegi. Vsaj zame so bili mednarodni sodniki vedno vzorniki.

Predvsem je pomembno, da se naše delo še bolj profesionalizira oziroma moramo stremeti k temu, da bomo res najboljši tako doma, kot zunaj. Upam pa, da bom ta naziv mednarodni sodnik, ki se tako lepo sliši, upravičil. Kajti naziv ni samo moj, je od celotne zveze oziroma od celotnega strokovnega odbora. Če ne bi bilo njih, tega naziva ne bi imel. Ena stvar je, da znaš sodit na tekmah, da te igralci sprejmejo. Druga stvar pa je, da ti nekdo zaupa, da ti sploh da možnost soditi, da te uči, da te oblikuje in da ti da možnost razvoja. Brez vodstva, ki mu predseduje Silvo Borošak, ne bi prišel do sem.

6. Kakšen je, po tvojem mnenju, dober sodnik?

Moja prva asociacija, ko pomislim na dobrega sodnika je, da je spoštljiv. Dober sodnik je tisti, ki zna na spoštljiv način igralcem pokazati, kaj je prav in kaj narobe. Mora vedeti, da se v prvi vrsti igra vsaka tekma zaradi igralcev, ne zaradi sodnikov. Sodnik mora spoštovat vsakega igralca, ne sme biti pristranski in to je to. Zadnje čase mora biti sodnik tudi po športni plati vzor igralcem. Obnašanje torej naredi dobrega sodnika. Dejstvo je, da vsi sodniki, ki smo na teh listah, znamo sodit. Poznamo pravila, tako da v osnovi imamo vsi predpogoj, da smo dobri sodniki. Osebnost, odnos do igralcev ter sodnikova pripadnost temu, kar počne, je ključ do dobrega sodnika.

7. Je za sodnika pomembno, kakšen karakter/značaj ima? Ali se da vsega priučiti?

Teoretično znanje, gibanje, postavljanje – to se da priučiti. Osebnost ima pa vsak človek svojo in zato ima vsak sodnik svoj način vodenja tekme. Nekateri so zelo avtoritativni, strogi, dominantni, ne popuščajo, vsak trenutek imajo občutek, da oni v celoti vodijo potek igre. Drugi sodniki so bolj umirjeni, gosposki, elegantni. Neko pravo mešanico tega moraš izbrati, kajti imamo različne profile igralcev na igrišču. Ravno ta občutek do soljudi, do igralcev, tega se ne da naučiti, to imaš ali nimaš. Vsekakor ni samo strogo sojenje ključ do dobrega sodnika.

8. Sodniško delo je mnogokrat nehvaležno. Kako se pripraviš na to, da te navijači zmerjajo, igralci napadajo in kritizirajo …? Je težko vedno ohraniti hladno glavo?

Ja, kdaj se res zgodi, da se sodnik “zlomi” na tekmi. Da se to ne bi dogajalo, je zelo pomembno, kaj se dogaja pred tekmo, torej, kakšna je priprava na tekmo. Sodniki vemo, kaj to pomeni.

V času tekme pa ne smeš gledat na to, kateri klubi igrajo na igrišču. Jaz si vedno samo govorim barve – rdeči, beli. In tudi navijačev ne poslušam. Rad imam glasno navijaško vzdušje, načeloma pa skušam izklopit, za koga navijajo. Jaz gledam igro in se na podlagi igre odločam.

Da lahko sodnik razmišlja kljub pritisku navijačev, mora biti v prvi vrsti fizično dobro pripravljen. Tak sodnik bo lahko sprejemal odločitve tudi takrat, ko bo tekma težka. Ko bodo zadnje minute na tekmi, bo njegova zbranost zaradi dobre pripravljenosti veliko boljša.

Pri psihičnem pritisku pa je pomembna tudi sodnikova osebnost in njegovo zasebno življenje. Če pride nek sodnik na tekmo, po tem, ko je imel stresen dan v službi, ko je imel probleme na cesti, ko je imel težave doma – to se vse lahko pozna. Zato je dobro, da je sodnik popoldne pred tekmo sproščen in da počne stvari, ki jih ima rad.

Res pa je, da so na začetku pritiski navijačev in igralcev težje obvladljivi. Ko pa pridobiš kilometrino, ne bom rekel rutino, si v dobri formi in se dobro pripraviš na tekmo, lahko tem pritiskom brez večjih težav kljubuješ.

9. Brez dvoma je tvoja sodniška kariera v vzponu. Pa vendarle, katera je bila do sedaj najelitnejša oziroma najpomembnejša tekma, ki si jo sodil?

Najelitnejša je vsaka tekma 1. SFL. Vsaka tekma v prvi lig je zanimiva, tudi kakšen derbi iz druge lige. Mogoče je kdaj še težje sodit, kajti v prvi ligi so igralci le na višjem nivoju.

Moji dve najbolj pomembni tekmi sta se zgodili lansko leto in, zanimivo, vedno med istima ekipama. Prva je lanski superpokal med Litijo in Mariborom, druga pa zadnja tekma za naslov državnega prvaka, spet med Litijo in Mariborom. Prav na tej tekmi sem se najbolje počutil na igrišču in dobil potrditev, da je bila odločitev za sodnika pravilna. Polna dvorana v Litiji, Vijole, enkratno vzdušje – res posebno doživetje. Zanimivo je še, da sem tudi svoj debi v 1. SFL dosegel na tekmi med Mariborom in Litijo.

10. Je bila to tudi najbolj zahtevna tekma v tvoji dosedanji karieri?

Ja. Ker superpokalna tekma je samo ena, ne sme biti napak, bog ne daj, da takrat narediš kakšno odločilno napako, da vplivaš na rezultat. Podobno je bila tudi tekma za državnega prvaka odločilna, saj je imela Litija možnost igrati peto tekmo, če bi zmagal Maribor, bi postal državni prvak, in na koncu tudi je.

11. Kako se pripraviš na tekmo?

Sodniki smo dogovorjeni, da moramo biti eno uro pred začetkom tekme v dvorani. Ampak moja osebna priprava na tekmo se začne prej, med vožnjo. Tisti sodniki, ki se kdaj z mano vozijo na tekme, se bo zdajle zagotovo nasmehnil – jaz imam namreč v avtu specifično glasbo, in kdor se želi z mano vozit na tekmo, mora to poslušati. Ta glasba me sprosti, me spravi v dobro voljo, zato je v mojem avtu zmeraj veselo.

Priprava se začne 45 minut prej v garderobi, ko se s sodnikom dogovoriva, kako bova oblečena, v kakšnih dresih bova. In se nadaljuje nato na ogrevanju. Z Borutom, s katerim sem v zadnjem obdobju največ sodil, sva bila navajena, da se do samega ogrevanja nisva preveč pogovarjala o ekipah. Oba sva namreč mnenja, da pretiran pogovor o ekipah, ki jima sodiš, prinese določen subjektiven vpliv. Torej, na ogrevanju skušava biti dobro razpoložena, malo vrževa oči na igralce, da vidiva, kdo je in koga ni. Kratek dogovor in kakšen motivacijski prijem narediva v garderobi, sicer pa nič posebnega. Sam se predvsem na članskih tekmah 1. SFL skušam eno uro pred tekmo izogniti uporabi telefona. Glave morajo biti prazne, ne smeš biti obremenjen.

12. Kako ohranjaš svojo fizično pripravljenost? Kateri športi so ti, poleg nogometa, še pri srcu?

Vsi sodniki, ki smo na listah, imamo organizirane treninge v sklopu Zveze nogometnih sodnikov po društvih. Jaz prihajam iz gorenjskega konca, torej imam dvakrat tedensko treninge v Kranju, kjer se pripravljamo predvsem tekaško. Ampak jaz sem po naravi zelo aktiven človek, zato ta dva treninga nista moja edina v tednu. Srečo imam, da imam okoli sebe prijatelje, ki so zelo športno aktivni. Zato skoraj da ni dneva, ko nisem športno dejaven. Zelo rad tečem, vsako leto odtečem vsaj kakšen polmaraton, zadnje čase igram tudi badminton.

13. Zdaj te čakajo novi mednarodni izzivi. Kaj pričakuješ in česa se pri tem najbolj veseliš?

Veselim se spoznati razvitost futsala v drugih državah sveta in spoznati nove ljudi, sodnike. Posebno pa se veselim vsake tekme, ki bo v tujini, upam, da bom čim bolj užival in da bom, ko bom prišel domov, z veseljem delil pridobljene izkušnje in spoznanja, tako s kolegi sodniki kot domačimi. Pričakujem, da se bom s tem, ko bom lahko sodil v tujini – upam, da čim boljše – zahvalil vsem, ki so mi zaupali in mi dali priložnost.

Besedilo: D.A.
Foto: D.Perko /NZS, FK Zavas